Če je zakrament krsta zakrament odpuščanja grehov in božjega posinovljenja, pa je birma zakrament podaritve Duha in vključitev v misijonsko Cerkev.

Birma je okrepitev krsta. Je zakrament polnosti Svetega Duha.

 Sveto pismo nove zaveze poroča, da so apostoli krščencem podelili Svetega Duha. Zato Cerkev s posebnim klicanjem prosi, naj na posinovljene otroke pride Sveti Duh z obiljem svojih darov. Birmovalec, ki je navadno škof, položi roko nad vsakega birmanca. S tem nakaže, da je podeljevanje tega zakramenta povezano z apostoli in prvimi Binkoštmi.

Kdo lahko prejme zakrament birme
    Zakrament birme lahko prejme vsak kristjan, ki se je s primerno katehezo in vzgojo pripravil na zavzeto in brezkompromisno krščansko življenje. To pomeni, da se zaveda kaj pomeni živeti v Cerkvi, ter da sprejema veroizpoved, ki jo je prejel od staršev in krščanske skupnosti za svojo.

Birmanski botri
    Glede birmanskih botrov velja enako, kakor pri krstnih botrih. Boter naj bi bil pomoč v polnem pomenu besede in sopotnik birmanega. Kdor je komu opora ali pomočnik, mu je pripravljen pomagati tudi takrat, ko je težko. Na pravega pomočnika se človek lahko zanese. Tak pomočnik mu ne stoji ob strani le nekaj časa, ampak ga zmeraj spremlja na njegovi poti. Četudi telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po telefonu. Pravi boter je predvsem opora v veri. Boter se mora v Cerkvi počutiti domačega. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejetimi zakramenti.

Zdi pa se potrebno opozoriti na nevarnost enačenja botrstva z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi ''pocrklja'' s kakšnimi darili. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapademo v pretiravanje, saj tako zakramente, ki so predvsem znamenja božjih darov profaniziramo in krčimo zgolj na materialno.

Obred birme
    Birmanec po izpovedi vere pristopi k birmovalcu. Tam se mu predstavi tako, da mu pove svoje ime. Preden birmovalec polži birmancu roko na teme, pomoči konec desenga palca v karizmo. Zatem med polaganjem rok birmanca na čelu s karizmo mazili v znamenju križa in moli: "Prejmi potrditev Svetega Duha". Birmanec pritrdi z besedo: "Amen". Birmovalec položi roko na birmančevo desno ramo in mu zaželi: "Mir s teboj", na kar birmanec odgovori: "In s tvojim duhom".
 

Birmovanje v naši župniji
    V naši župniji je birma vsako drugo leto. Na birmo se  veroučenci pripravljajo z redno katehezo pri verouku, zadnji dve leti pa tudi z aktivnejšim sodelovanjem v župniji, njenem življenju in delovanju. Vsak veroučenec pred birmansko slovesnostjo potrdi svojo pripravljenost s preizkusom znanja o poznavanju krščanskega nauka, Svetega pisma in desetih zapovedi.

Vir: Stična

 Tam na oltarju v ciboriju zlatem čaka me hostija bela,
v hostiji Jezus me kliče in vabi, da bi v srce ga prejel.
Pridi, o pridi, neskončna ljubezen pridi že k meni, gospod,
s sabo ponesem te v šolo, na delo, v igro - z menoj boš povsod.

Ko otrok doseže določeno zrelost, tako v osebnem kot krščanskem življenju, je potrebno prejeti drugi zakrament - obhajilo, od katerega so odvisni vsi ostali zakramenti, še več, brez tega zakramenta, ne bi bilo ostalih zakramentov.

V tem organizmu zavzema evharistija kot "zakrament zakramentov" edinstveno mesto: "vsi drugi zakramenti so naravnani nanj

kot na svoj cilj" (KKC 1211).

Evharistija v izvirniku pomeni »zahvaliti se«, obhajati zahvalo. S to zahvalo kristjani obhajamo in slavimo skrivnost vere, to se pravi božje delo. Evharistija je vir in vrhunec vseh drugih zakramentov. Zakramenti nam priskrbijo darove odrešenja, evharistija pa nam daje Gospoda samega. Po evharistiji je namreč Kristus navzoč v svoji Cerkvi in se nam daje v hrano.

    Jezus je postavil evharistijo med obedom pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč. Pri tem obedu, na veliki četrtek, Jezus vnaprej v ljubezni daruje svoje življenje za nas. Jezus je takrat preko učencev zbral vso Cerkev. Tudi danes želi Jezus še naprej obhajati evharistijo s svojimi učenci. Velika noč, pasha, je praznik prehoda. Za Jude je bil to spomin na izhod iz štiristo letne egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, za kristjane pa je spomin na Jezusov prehod s tega sveta k svojemu Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Ko je Jezus odprl to pot je bil to začetek prehoda v večno življenje za vse človeštvo.
          

Jezus je pri zadnji večerji vzel v roke kruh in nato kelih z vinom ter pomenljivo rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…, ki se za vas in za vse preliva…« To so najpomembnejše besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji, besede postavitve evharistije. Udeležiti se evharistije, Gospodove večerje, pomeni biti deležen istega kruha in keliha, ter stopiti v osebno povezanost s Kristusom. Te besede je Jezus zaupal apostolom in po njih vsej Cerkvi. Povedati hočejo: »Tu sem za vas.« Že dvajset stoletij Cerkev živi iz teh besed in iz te navzočnosti, in prav s tem kruhom ter kelihom se bo krepila do konca časov.

Vir: Stična