UKREPI COVID-19
Cerkveni pogrebi so dovoljeni z upoštevanjem državnih navodil.
Smrt brata ali sestre v krščanski skupnosti ne prizadene le družine pokojnika, temveč celotno občestvo. Pogrebni obred ni zakrament. Pokojnemu, ki nas je zapustil, se Bog ne razodeva več v znamenjih, temveč iz obličja v obličje. Zato se skupnost zbere ob slovesu vsakega člana. Ob pogrebu obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost in moli, da bi rajni s Kristusom prešel iz smrti v življenje. Z molitvami izpovedujemo, da ostajamo povezani z rajnimi po Kristusu, ki nas združuje.
Kako ravnati ob smrti
Ko se izteče zemeljsko življenje, krščanska navada zahteva, da pokojniku izkažemo primerno čast in pozornost. Prav je, če je le mogoče, da se družina zbere k skupni molitvi. Če je prilika in od nastopa smrti še ni minilo 30 minut, lahko pokličete duhovnika, da opravi pogojno maziljenje in poslednje priporočanje. Nato naj svojci, osebno in ne preko telefona, o smrti obvestijo župnika. Župnik zbere podatke, ki so potrebni za vpis v mrliško knjigo. Skupaj pripravijo osmrtnico in se dogovorijo o dnevu, uri in načinu pogreba.
Zvonjenje ob smrti
Šele ko župnik opravi razgovor s svojci pokojnika, se lahko naroči naznanilo smrti z malim zvončkom, navčkom. Za pričetek zvonjenja je vedno potrebno dobiti župnikovo dovoljenje. Red zvonjenje je sledeč; če umre moški zvoni trikrat po eno minuto, če umre ženska zvoni dvakrat po minuto in pol, če umre otrok zvoni enkrat tri minute. Med enim in drugim zvonjenjem naj bo pol minute premora.
Ob smrti župljana se trikrat dnevno zvoni s tremi zvonovi, zjutraj ob 700, ob 1200 in zvečer po zvonjenju Avemarije. To zvonjenje naj bi vernike spodbudilo k molitvi za pokojnika.
Komu lahko naklonimo cerkveni pogreb
Zakonik Cerkvenega prava določa, da je treba vernim rajnim oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo. Iz tega sledi, da ima pravico do cerkvenega pogreba vsakdo, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi, ter ni bil na lastno željo ali po naloženi kazni iz nje izključen, ne glede na to kakšne smrti je umrl. S tem je izključena stara praksa, ko se je cerkveni pogreb odklonilo ljudem, ki so naredili samomor. Članu sestrske krščanske Cerkve, pravoslavne ali evangeličanske, se ravno tako omogoči cerkveni pogreb, ki pa se ga prilagodi v skladu z ekumenskim pravilnikom. Nova ureditev pogrebnega obreda dopušča tudi možnost cerkvenega pogreba za nekrščenega človeka. Ta obred pa je bistveno drugačen od običajnega, kot ga poznamo.
Oblike pogreba
Zakonik Cerkvenega prava zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku. Torej je sam način pokopa prepuščen domačim, oziroma volji pokojnika, vendar toplo priporočamo, naj se upoštevajo krajevne navade. Tudi je prav, da se omogoči nek določen čas, ko se lahko drugi župljani od pokojnika poslovijo, ga pokropijo in z molitvijo priporočijo Božjemu usmiljenju. Hkrati je to tudi čas, ko krščanska skupnost lahko pokaže svojo pieteto in solidarnost s svojci pokojnika.
Čedalje več ljudi se odloča, da namesto za cvetje in sveče darujejo v dobrodelne namene. To je plemenita gesta, ki poleg naše molitve pomaga pokojnemu, hkrati pa spomin nanj povezuje z dejanji dobrote in solidarnosti.
Vir: Stična
Bolniško maziljenje je po nauku Cerkve eden izmed sedmerih zakramentov, ki ga je postavil Kristus. Cerkev, zvesta Kristusu, ga skozi stoletja posreduje in priporoča bolnikom in vsem, ki jih je zadelo hudo trpljenje. Z zakramentom bolniškega maziljenja in molitvijo Cerkev priporoča bolnike trpečemu in poveličanemu Kristusu naj jim olajša bolezen in trpljenje ter jih ozdravi. Bolnike in trpeče pa spodbuja, naj po Kristusovem zgledu svoje trpljenje darujejo za različne namene in potrebe Cerkve.
Zakrament
Bolezen in trpljenje prebudita v človeku usodna vprašanja. Človek, ne le, da ima bolezen, temveč je bolan. Bolezen prizadene telo, a prav tako tudi duha. Včasih bolnik izgubi pogum, postane potrt, doživlja tesnobo in dvom. Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost obiskom in skrbi za bolnike.
Kako bi nas mogel Bog pustiti v bolezni in stiski, ne da bi nam dal učinkovito znamenje svoje odrešenjske navzočnosti? Bolniško maziljenja olajša trpljenje in pomiri tesnobo. Bolniške nege ne nadomesti, posveti pa prizadevanja zdravnikov, bolniškega osebja in svojcev. Zakrament bolniškega maziljenja je znamenje tiste milosti, ki odrešuje in ozdravlja. Živi Kristus zaznamuje s svojo ljubeznijo trpečega človeka, ga reši ter telesno in dušno okrepi. Globok mir, ki izvira iz človekove sprave z Bogom ter sprejetjem svoje bolezni, pomaga bolniku, da si čim bolj pomaga z zdravstvenimi ukrepi tistih, ki zanj skrbe.
Zakrament bolniškega maziljenja obnavlja zaupanje v Boga, daje moč v boju zoper skušnjave in utrjuje zakrament sprave. Ta zakrament namreč odpusti grehe, ki se jih bolnik ni mogel spovedati, in odstranja posledice greha, ki so še ostale v bolniku.
Kdo naj prejme zakrament bolniškega maziljenja
Ker so temu zakramentu včasih rekli ''poslednje maziljenje'', se ga je prijel prizvok, da je namenjen samo umirajočim. V resnici je ta zakrament namenjen vsem kristjanom, ki so tako bolni, da bi to utegnilo privesti do smrti. Ne smemo torej čakati, da bi bil bolnik na pragu smrti, ali že mrtev, ko prejme zakrament. Ta zakrament lahko prejmejo tudi ostareli, ki jim pod težo let pešajo življenjske moči, ali pa bolniki pred operacijo, ki je združena z resno nevarnostjo.
Obred bolniškega maziljenja
Razen ob nujnih primerih se zakrament bolniškega maziljenja obhaja v molitvenem okviru. Prav je če so družinski člani, prijatelji in tisti, ki strežejo bolniku pričujoči pri tem zakramentu. Njihovi obrazi, ki so bolniku domači, iskrena molitev in navzočnost so vidno znamenje pozornosti, ki jo ima Bog za bolnika, in znamenje solidarnosti krščanskega občestva s trpečim.
Obred začnemo z molitvijo kesanja, bolnik lahko pred tem opravi sveto spoved. Nato preberemo tekst iz Svetega pisma. Sledi obred maziljenja, ko duhovnik molče položi roko na bolnikovo glavo. Nato z bolniškim oljem naredi znamenje križa na čelu in na dlaneh ter moli: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Amen. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi. Amen." Sledi molitev Očenaša, na kar bolnik, lahko prejme sveto obhajilo. Obred zaključimo z blagoslovom.
Poslednji zakrament
Poslednji zakrament ni bolniško maziljenje, temveč sveto obhajilo, ki mu pravimo sveta popotnica, kar bi pomenilo ''oskrba za pot''. Sveta evharistija, velikonočni zakrament v najodličnejšem pomenu, je duhovna hrana, ki vernika pripravi na prehod s tega sveta k Očetu. Kakor uvajanje v krščanstvo obsega tri zakramente: krst, birmo in evharistijo, tako se kristjan na zadnji poti opre na milost zakramentov sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Na pragu smrti napravi verujoči še zadnje korake k cilju svojega potovanja, ko zadnjikrat prejme Kristusovo telo in se s tem pripravi na sprejem božjega usmiljenja, ki so mu ga v življenju zakramenti nenehno podarjali.
Prvi petki
Tretja Božja zapoved naroča, naj posvečujemo Gospodov dan. To pomeni, da se ob nedeljah in zapovedanih praznikih zberemo v cerkvi. Mnogi naši bratje in sestre zaradi starosti ali bolezni tega stalno ali občasno ne morejo. V ničemer zaradi tega ne nosijo pred Bogom krivde, vendar je prav, da jim krščansko občestvo omogoči povezanost z oltarjem. Mnogim to zelo veliko pomeni. Temu so namenjeni prvi petki, ko duhovnik obiskuje tiste, ki zaradi omenjenih tegob ne morejo več redno zahajati k bogoslužju v cerkev, vendar želijo prejemati sveto obhajilo.
Prav je, da jim to omogočimo.Zato naj bodo svojci, zlasti otroci, pozorni tudi na to morebitno željo in o tem obvestijo župnika. Prav tako naj bodo na to pozorni župnijski sodelavci, zlasti člani župnijske Karitas. Ko opazijo, da kdo od bratov in sester zboli in je zaradi tega priklenjen na dom, z obiskom ponudijo možnost obhajila ob prvih petkih in nato željo posredujejo župniku. Le tako bomo res vsi člani iste krščanske družine povezani in zbrani okoli iste nebeške mize, okoli oltarja, s katerega prejemamo hrano za našega duha.
Vir: Stična
Zakon je zveza moža in žene, s katero ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost. Ta zveza je za kristjane povzdignjena še k višjemu dostojanstvu, saj je povzdignjena med zakramente Nove zaveze.
Zakonca črpata iz tega zakramenta moč in pogum za medsebojno pomoč ter ljubezen; v sreči in preizkušnji, pa tudi veselje in pripravljenost za sprejemanje otrok ter njihovo vzgojo. Zakon je sklenjen, ko zakonca nepreklicno izrazita medsebojno privolitev.
Bistvo zakramenta svetega zakona je v medsebojni privolitvi novoporočencev, da se brezpogojno podarita drug drugemu za vse življenje kot znamenje božje ljubezni. Tako drug drugemu podelita zakrament.
Zakrament svetega zakona daje zakoncema moč in pogum za medsebojno pomoč ter ljubezen v sreči in preizkušnji. Daje jima tudi veselje in pripravljenost za sprejemanje otrok in njihovo vzgojo.
Eden bistvenih pogojev, ki jih Cerkev postavlja za sklenitev svetega zakona je, da se za zakonsko zvezo odločita svobodno, da se zanjo zavežeta za vse življenje, ter da sprejemata zakonske in starševske odgovornosti. Dva, ki prideta v cerkev kot zaročenca, odideta iz nje kot zakonca, kot mož in žena. Ta sprememba se izvrši z izmenjavo zakonske privolitve. Navzočnost duhovnika v imenu Cerkve pa zagotavlja zakramentalno naravo sklenitve zakona. To potrdita tudi priči, ki jamčita, da sta zaročenca javno sprejela nase obveznosti zakona.
Zakonsko privolitev je mogoče izraziti na več načinov. Na koncu vsake pa duhovnik v imenu Cerkve pove, da Bog dobrotljivo potrjuje njuno pravkar izrečeno privolitev ter blagoslavlja njuno zvezo.
Priprava na zakon
Priprava na zakon je pot vere, ki se ne konča s poroko, temveč se nadaljuje z življenjem v zakonu in družini. Bližnja priprava mora mladima pomagati, da se odpreta drug drugemu, se rešita zaprtosti v dvoje in bega pred cerkvenim ali družbenim delovanjem. Neposredna priprava obsega osebno pripravo zaročencev na sklenitev zakona, pogovor z župnikom in pripravo na obred svetega zakona. Je ugodna priložnost za začetek neprekinjene zakonske in družinske pastorale. Obsega naj iskren in odkrit pogovor o veri ter pomaga zaročencema odkriti vso globino in širino zakramenta svetega zakona.
Kdo lahko prejme zakrament sv. zakona?
Zakrament lahko prejme vsak krščenec, ki ve kaj je zakrament in se svobodno odloči za to. Zakramenta svetega zakona ne more prejeti tisi, ki mu to preprečuje: nezadostna starost, krvno sorodstvo, sveti red, obstoječi zakon. telesna ali duševna nezrelost...
Kje se obhaja cerkvena poroka?
Zakrament se obhaja med sv. mašo ali kot samostojno bogoslužje v župniji stalnega bivališča neveste ali ženina, lahko pa tudi v drugi župniji po predhodnem dogovoru s tamkajšnim župnikom.
Namen zakona
Zakon je dosmrtna življenjska skupnost, ki je naravnana na blagor zakoncev ter rojstvo in vzgojo otrok. (Kan 1096, 1055 in 1056) Nerazvezanost zakona izhaja iz njegovega bistva: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči." (Mt 19,6)
Priče
Zaročenca si za obhajanje svetega zakona izbereta vsak svojo pričo. Po tem, ko sta priči slišali obljubo ljubezni in zvestobe, ki sta jo pred duhovnikom podala ženin in nevesta, to svoje pričevanje potrdita s podpisom zapisnika, ki ostane kot dokument v župnijskem arhivu.
Poročni obred
Ko prideta zaročenca do določenega kraja, ju duhovnik sprejme in pozdravi ter začne poročno sveto mašo.
- spraševanje
Po pridigi vsi vstanejo, duhovnik nagovori zaročenca in ju vpraša o svobodi, zvestobi, sprejetju in vzgoji otrok.
I. in I., ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon?
Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati?
Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in njegove Cerkve?
- privolitev
Duhovnik ju povabi, naj izrazita privolitev:
Ko nameravata skleniti sveto zakonsko zvezo, si podajta desnici in vpričo Boga in njegove Cerkve izrazita svojo privolitev.
Zaročenca si podata desnici.
Ženin reče:
Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.
Nevesta reče:
Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.
Duhovnik nato sprejme privolitev tako, da ovije sklenjeni roki obeh s štolo, v obliki križa, položi na oviti roki svojo desnico in pravi:
Gospod Bog naj dobrotljivo potrdi to vajino privolitev, ki sta jo izrazila vpričo Cerkve, in naj v vama dopolni svoj blagoslov. Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.
Duhovnik navzoče povabi:
Slavimo Gospoda.
Vsi odgovorijo:
Bogu hvala.
- blagoslovitev in izročitev prstanov
Blagoslovi, Gospod, ta prstana. Naj I. in I., ki ju bosta nosila, ohranita med seboj popolno zvestobo; ostaneta v tvojem miru, spolnjujeta tvojo voljo in vedno živita v vzajemni ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Nato pokropi prstana in ju izroči novoporočencema.
Ženin natakne nevesti namenjeni prstan na njen prstanec in pri tem reče:
I., sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Prav tako nevesta natakne ženinu namenjeni prstan na njegov prstanec in pri tem reče:
I., sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe. V imenu Očeta in Sina in svetega Duha.
Poročna praksa v župniji
Ko se dva odločita, da bosta sklenila krščanski zakon, naj obiščeta domačega župnika. Povesta naj mu svojo namero. Prvi obisk župnika je tudi trenutek, ko skupaj določijo dan in uro poroke. Na prvem obisku se bodo dogovorili tudi o pripravi zapisnika in dokumentih, ki jih bo potrebno v tem času zbrati.
Priprava zapisnika je drugi uradni obisk zaročencev pri župniku pred poroko. Ta obisk naj bo 3 do 4 tedne pred načrtovano poroko. K pripravi zapisnika morata zaročenca prinesti potrebne dokumente. Ti dokumenti so: krstni list osebe, ki ni krščena v tej župniji, potrdilo o samskem stanu ter potrdilo o opravljenem tečaju priprave na zakon.
Zapisnik je posebna pola, na kateri bo župnik zbral podatke o zaročencih. Hkrati ta pola vsebuje tudi nekatera vprašanja s pomočjo katerih bo župnik lahko dobil gotovost, da sta zaročenca pripravljena in sposobna skleniti krščanski zakon. Vprašal ju bo o nekaterih zadržkih, ki se pri sklepanju zakona lahko pojavijo (nezadostna starost, že obstoječa zakonska vez, sorodstvo, zdravstveno stanje, prejeti zakramenti, veroizoved, namen...).
Vir: Stična
UKREPI COVID-19
Spovedovanje je dovoljeno. Dogovorite se lahko na tel. 031/331-055.
Spoved je srečanje z Bogom. Zakrament odpuščanja pa je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Ta zakrament dvigne grešnika in ga spreobrne v globini. Gospodov križ je podoba naše sprave. Samo Bog more odpuščati grehe.
Človekova vest
Greh, zabloda, krivda, grenkoba, očitki vesti in nevolja, skesanost ali brezbrižnost. Toliko čustev, včasih navzkrižnih, pretresa našo vest. Imamo izostren čut za zlo, ki je razširjeno v svetu, čutimo se krive za marsikaj, a za nič odgovorne. Mogoče je, da naša vest zaide v skrajna pretiravanja, ali pa nasprotno, da zakrkne. Vsak kristjan se mora ravnati po vesti, toda vest ni postava. Vest si moramo tudi vzgajati.
Ravnati po vesti pomeni, odkrivati globoke zahteve svojega osebnega življenja in poklicanosti ter jih osebno sprejeti. Da bi bolje vzgojili vest moramo poslušati Božjo besedo, cerkveno občestvo in družbeno skupnost, kajti vest ne ustvarja postave, temveč jo sprejema od Boga in človeške družbe.
Storiti greh pomeni zavestno in prostovoljno narediti nekaj zlega. Greh je več kot samo zgrešeno, napačno dejanje. Greh rani odnos do Boga, do drugih in do nas samih.
Vsakokratni greh je povzročena rana Bogu, sebi in bližnjim. Grešiti pomeni prelamljati (eno ali več izmed) deset Božjih zapovedi, kar je izraz pomanjkanja naše ljubezni do Boga, sebe in bližnjih. Greh je zavrnitev očetovske skrbi Boga in zapiranje v lastno nebogljenost, kjer Božja milost ne more več delovati, saj je z grehom izrinjena iz srca. S tem postane človek zapisan oddaljenosti od Boga, ki se konča v peklu.
Niso vsi grehi enaki. Obstajajo misli, besede, dejanja in opustitve, ki jih vest graja. Če gre za majhne stvari, govorimo o malih, odpustljivih grehih. Malih grehov se ni zapovedano spovedovati, je pa seveda dovoljeno in celo zelo priporočeno zaradi koristnosti. To niso smrtni grehi, ker ne ubijajo povezanosti z Bogom in s Cerkvijo. Veliki ali smrtni grehi označujejo takšno naravnanost srca ali takšno ravnanje, ki hudo, v veliki meri oškoduje povezanost z Bogom, Cerkvijo in z ljudmi. Za velik greh se šteje, ko so izpolnjeni trije pogoji: da je greh storjen popolnoma zavestno, prostovoljno in če je teža dejanja dovolj velika. Ti grehi ne morejo biti odpuščeni brez zakramentalne spovedi.
Potrebnost in obveznost spovedi
Spoved je najprej zakrament, dejavno znamenje Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pri spovedi položimo pred Boga svoje slabosti, grehe, svojo majhnost, nemoč in ga prosimo, da se nas dotakne s svojo rešilno in zdravilno močjo. Poleg tega je spoved tudi srečanje s samim seboj. Pri dobri pripravi na spoved se moramo nujno vprašati kaj se dogaja z nami. Ali smo se od zadnje spovedi kaj spremenili in če smo se, kako se to odraža v našem življenju. Človek mora v življenju napredovati na boljše, toda kako naj napreduje, če ne ve kaj vse se dogaja z njim.
Zakrament sprave sestavljajo štirje deli: obžalovanje, izpoved, pokora/zadoščevanje in odveza.
Obžalovanje je iskrena žalost nad žalitvijo Boga in najpomembnejše dejanje spovedanca. Greh ne more biti odpuščen, v kolikor ni obžalovanja in trdnega sklepa izboljšati svoje življenje.
Izpoved je glasno izrekanje naših grehov Bogu in govorjenje o njih duhovniku, ki deluje v osebi Kristusa.
Pokora/Zadoščevanje je nujno sredstvo na poti rasti v resnici in ljubezni, ki vsaj delno popravlja krivice, ki smo jih storili Bogu, sebi in bližnjim. Usmiljenje je namreč nesmiselno brez pravičnosti. Bog nam obžalovane grehe resda odpušča, a nas hkrati poziva, da čimbolj popravimo škodo, ki smo jo storili. Brez pokore ali zadoščenja je obžalovanje zaman.
Odveza je duhovnikovo izrekanje besed o resničnem Kristusovem odpuščanju grehov in opomin, da je odpuščanje mogoče edino po zaslugi Kristusove prelite krvi na križu, ko se je sam Bog v osebi učlovečenega Sina žrtvoval za grešnike, da bi zadostil za vse njihove prestopke, jih tako odkupil pri pravičnem Bogu Očetu in jim dal možnost rešitve izpod bodoče večne smrti.
Za kristjane je določeno, da se morajo spovedati svojih grehov vsaj enkrat v letu. Spovedati se moramo, kadar zavestno in neprisiljeno naredimo velik greh, drugače pa je še vedno pravilo, da je za kristjana, ki se želi v svojem življenju truditi za duhovni napredek najbolj priporočljiva redna mesečna spoved (na primer: prvi petek, prva nedelja…)
Prva spoved
Prva spoved je običajno pred prejemom prvega obhajila, v naši župniji jo prejmejo otroci tretjega razreda.
Spoved v naši župniji
Ljudje imamo različne spovedne prakse. Nekateri imajo stalnega spovednika, ki je hkrati tudi duhovni voditelj. Ta način je zelo dober, saj kristjan ob njem skozi pogovor in nasvete duhovno raste ter napreduje v duhovnem življenju. Drugi se držijo cerkvene zapovedi, ki določa, da se je kristjan dolžan vsaj enkrat v letu spovedati svojih grehov.
V naši župniji se je uveljavila praksa organiziranega spovedovanja dvakrat v letu, in sicer pred božičem in pred veliko nočjo. Ta praksa je povezana tudi s skupno pripravo na prejem zakramenta in možnostjo spovedi pri več spovednikih. Drugače pa je mogoče opraviti sveto spoved pred vsako sveto mašo.
Vir: Stična
UKREPI COVID-19
Krsti, poroke so preloženi na čas, ko se bo epidemiološko stanje izboljšalo oz. ko bo preklican vladni odlok.
Rojstvo otroka prinese v družino veselje in radost, hkrati pa tudi skrb in odgovornost. Starša sta med drugim postavljena tudi pred odločitev, naj dasta otroka krstiti ali ne.
Za mnoge starše je krst samoumeven, spet drugi so prepričani, da se mora o krstu odločiti otrok sam. Nekateri otroka krstijo iz lepe navade, ki sodi h rojstvu otroka, nekateri z željo, da bi bil otrok deležen božjega varstva, nekateri pa zaradi mnenja, da otroku ne more škoditi.
Krst je prvi in najpomembnejši zakrament. Z njim se za otroka začenja novo življenje, saj postane božji otrok. Pri krstu se otroku izbrišejo vsi grehi, vključno z izvirnim grehom, hkrati pa stopa na pot vere in odrešenja.
S krstom se za začenja novo življenje.
Ime
Že ob rojstvu otroku izberete ime. Najlepše je, če otroku izberete ime, na katerega bo v življenju ponosen in bo vesel, da ste ga tako poimenovali. Pri krstu otrok prejme še ime svetnika ali svetnice, ki se bo pred Bogom zavzemal za vašega otroka. To je otrokov krstni zavetnik.
Kdo je lahko boter?
Boter je lahko oseba, ki:
- je dopolnila 16 let,
- je katoliške vere, je prejela zakramente krsta, obhajila in birme ter živi primerno nalogi, ki jo bo sprejela,
- ni krščencu oče ali mati.
Boter je lahko en sam, lahko pa ima krščenec tudi dva botra.
Naloga botra je, da si prizadeva, da bo krščenec po krstu živel iz vere. S svojim življenjem mora biti krščencu zgled vere. Zato tisti, ki so le civilno poročeni ali živijo v izven zakonski skupnosti, ne morejo biti botri.
Zaželeno je, da boter ni prestar, da bo lahko otroka čim dlje spremljal, še posebej v času pubertete.
Biti boter ne pomeni samo nekaj častnega, ampak je tudi obveznost in dolžnost, saj pri obredu krsta obljubi, da bo pomagal pri vzgoji otroka.
Kaj potrebujete za krst?
- potrdilo o udeležbi na pripravi za krst (kje in kdaj se je lahko udeležite, vam bo povedal domači župnik),
- krstno svečo,
- bel prtiček oziroma belo oblačilo za otroka,
- družinsko knjižico,
- boter pa potrebuje pisno potrdilo domačega župnika o sposobnosti za botrsko službo.
Obred krsta
Pri krstnem obredu krščenec najprej izrazi svojo željo, da bo krščen, in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo in namen v imenu krščenca izrazijo starši in botri. Za vsakega krščenca je potrebna vera. Majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, zato so krščeni v veri staršev, botrov in celotnega občestva.
Bistveno dejanje krsta je, ko duhovnik krščenca trikrat oblije z vodo in zraven izgovarja besede: "Ime krščenca, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."
Po oblivanju z vodo sledi maziljenje s sveto krizmo. Nato krščenec prejme belo oblačilo, ki simbolično pomeni, da je postal novi človek in očiščen madeža izvirnega greha. Oče nato pri velikonočni sveči prižge krstno svečo in jo izroči duhovniku. Duhovnik pa jo zopet izroči staršem, da bi plamen te vere, ki se je danes prižgal, nikoli ne ugasnil.
Duhovnik nato še pokriža krščenca na čelo, za njim pa ga pokrižajo tudi starši in botri.
Simbolika krsta
Znamenje križa pomeni Ti si od Boga blagoslovljen.
Oblivanje z vodo pomeni Tvoj izvirni greh je izbrisan, sedaj si očiščen. Postal si novi človek. S tem je krščenec očiščen vseh grehov in prejme božjo milost.
Maziljenje s sveto krizmo pomeni Ti si sedaj nekaj posebnega, saj so bile v preteklosti s svetim oljem maziljene najpomembnejše osebnosti: kralji, preroki in duhovniki. Pri krstu je vsak otrok maziljen s sveto krizmo in s tem postane božji maziljenec. To znamenje pomeni, da otrok ne bo izročen zlem silam tega sveta, ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna božja roka.
Belo oblačilo pomeni Postal si nova stvar, novi človek. Pri svetem krstu si slekel staro oblačilo grešnosti in oblekel novo, neomadeževano oblačilo. Je znamenje krstnega dostojanstva (s krstom postanemo božji otroci), krstne nedolžnosti in brezgrešnosti – tudi znamenje, da bo od sedaj dalje živel po vzoru Jezusa Kristusa.
Krstna sveča pomeni Kristus je postal sedaj luč tvojega življenja in je znamenje prisotnosti vstalega Kristusa. On je Luč in kažipot za novo življenje krščenca in vir vsega, kar se nam daje po svetem krstu. Zato se krstna sveča prižge pri velikonočni sveči.
Darilo ob krstu
Boter ni bančni avtomat, ki otroka obdari ob osebnih in drugih praznikih, temveč je prijatelj in spremljevalec na vseh poteh otrokovega življenja. Največje darilo, ki ga lahko podari krščencu, je to, da si vzame čas zanj, se zanima zanj, mu stoji ob strani in mu s svojim zgledom kaže, kaj pomeni biti dober in srečen človek.
Vir: Stična
Slovenski trg 10,
2250 Ptuj
Tel: +386 31 331 055
E-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Stran: www.prostija-ptuj.si
Župnijska pisarna je odprta po vsaki sveti maši ter
- ponedeljek med 10:30 in 12:00
- petek med 16:00 in 17:00
Dežurstvo KARITAS je vsako sredo med 9:00 in 12:00